2. razstava rednega programa

Noemi Veberič Levovnik (1985, Kranj) je diplomirala iz filma in likovne umetnosti na Univerzi Paris 8 (2009), naredila magisterij iz sodobne umetnosti na akademiji v Quimperju (2011) in iz sodobne umetnosti in novih medijev v Parizu (2013). Živi in ustvarja med Parizom in Ljubljano.

France Mihelič (1907–1998) je študiral v letih 1928-1932 na akademiji v Zagrebu. Bil je eden najbolj svojskih in najpomembnejših slovenskih likovnih umetnikov 20. stoletja in redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU). Za svoje ustvarjalno delo na področju slikarstva, grafike, risbe, ilustracije in scenografije je prejel vrsto visokih nagrad doma in v tujini. V dialogu izbranih del Franceta Miheliča in Noemi Veberič Levovnik bo odnos med prostorom, predmeti in figurami/telesi ponesen do eksistencialno robnih iskanj prostora sanj (učinek odtujitve, vdor iracionalnega, fantastičnega, sanjskega). Za premislek bodo ključne razlike v pomenu: skozi soočanje upodobitev prostora in telesa obeh umetnikov bo skozi časovno distanco podana interpretacija dveh različnih eksistencialnih izkušenj in odnos do preteklosti – tako do umetnikove lastne kot tudi do umetnostne in

širše kulturno-zgodovinske.

Prehod iz slike v video in naprej v živi performans ustvari nov kontrapunkt in se spusti v živo materijo, v posebej intenziven odnos  tako z gledalcem kakor tudi z realnostjo samo. Dela Noemi Veberič Levovnik odražajo ali iščejo prehode med realnostmi, ki so mnogotere in se v umetnosti povezujejo v neskončen vzporedni svet, prostor, ki ga naseljujejo naši alter-egi, spomini in fantomi. V delih Franceta Miheliča najdemo obsesivno ponavljanje istih elementov in vztrajno gradnjo vzporednega sveta. Ta vedno vsebuje element sanjskega, tudi tesnobe in strahu, ki so vzgib fantastičnega. Noemi Leberič Levovnik se v svojih delih giblje po meji med temo in svetlobo, upanjem in grozo. V tem je določena podobnost z Miheličem, pri katerem prav tako obstaja kontrast s temačnostjo podob, v neki igrivosti, ki se kaže v raznih nenavadnih, mestoma smešnih sanjskih bitjih. »Blizu mi je detajl in neka umazanost poteze, umazanost tudi kot nasičenost, kot neravna linija. Blizu mi je tudi obsedenost s podobo in obliko golega ženskega telesa.« (N. L. Levovnik). Mihelič v svojih podobah ustvari jasen prostor in vzdušje. Njegove podobe so za Levovnikovo izziv v smislu prehajanja v prostor v obliki kipov in instalacij.