Podobe teles skozi intiutivno starodobno mišljenje

PODOBE TELES SKOZI INTUITIVNO STARODOBNO MIŠLJENJE
Katja Oblak (kipi) in Valentin Oman (slike)

Savinov likovni salon Žalec, 3.-26. 11. 2016

Starodobno mišljenje se od mišljenja, ki ga mislimo in živimo danes, razlikuje po tem, da ni spekulativno, ampak je intuitivno. Spekulacija pomeni gledati in opazovati ter iskati resnico z razumom in teoretičnim razglabljanjem, medtem ko intuitivno mišljenje pomeni spoznanje z navdihom. Kultura, ki je nastala na podlagi takšnega mišljenje, je bila značilna za stari Egipt. Znano je, da je Platon občudoval to nadčasno zakonitost starodavnega Egipta in skrivnostnost njihove kulture. V našem času, v umetnosti opredeljeni kot postmodernizem, je pluralnost umetniških nagovorov ponovno odkrila moč takšne percepcije; približamo se ji lahko skozi poetiko Katje Oblak in Valentina Omana.

Katja Oblak je kipe, s katerimi je izrazila netelesne personifikacije človekove življenjske moči, udejanjila v likovnih formah, ki lebdijo v prostorih in s svojo krhkostjo upodabljajo neupodobljivo. Obrise človeškega telesa kot (ne)figure v prostoru je opredmetila s papirjem, ki je hkrati trden in razgradljiv, sama »predstava« pa temu materialu adekvatno doživetje: nadrealna in ezoterična. Papir, plast za plastjo kot pri izdelavi papirusa, prekrije resnično telo; potem ko se loči od telesa in postane formanegativ, pridobi nove biomorfne forme. Morda prav zato umetnica v svoji vizualizaciji pogosto pridruži še performens in video, da bi lahko še bolj poudarila lastno poetiko in čutenje. Časovni cikli posameznika in ljudi, presegajo posameznikovo življenje; energija življenja zaobjema vse in vsakogar, je tukaj in zdaj, je bila in bo: črpa iz preteklosti in ustvarja prihodnost. Umetnost ima moč, da nam kaže življenje sedanjega časa v povezavi z našo biološko in kulturno preteklostjo. Skozi umetnikovo ustvarjanje se prepletejo genetske danosti in mitsko znanje preteklih rodov; umetnik kot medij intuitivno prenaša sledi našega bivanja tukaj in onkraj realnega. Katja Oblak tako gradi metapodobe, kjer so združeni dotik, matrica in odtis, da bi se forma lahko uglasila z življenjem in
ontološkimi spoznanji ter se izrazila skozi skupno zavest. Poudariti moramo umetničino ravnovesje z naravo, ko prepleta svoje in tuja telesa, telesa ljudi in telesa dreves. Prav tako je za takšen način pomembno prehajanje od živega do »neživih« teles, figura postane kip in kip postane živa figura; v kip se naseli življenje. Ob prispodobi o pomenu vrča, posode, kjer ni pomembna forma, ampak njena vsebina, spoznamo, da vrč ne dobi forme zaradi forme, ampak prav zaradi njene vsebine.

Pri Omanu je figura sled na telesu slike, ki seva v prostor. Njegove slike so potni prti ljudi; so premišljevanja o resnični podobi. V krščanstvu je bila »vera icon« Kristusova podoba, ki se je izrisala na prtu Veronike. Vsak človek ima svoj potni prt in tudi senco. Potni prti ljudi in njihove sence so pri Omanu utelesitev te (ne)substance in filozofski razmislek o tem, kaj smo in kaj je onkraj naše realnosti. Čeprav Oman izhaja iz evropske figurativne tradicije, jo je presegel. Materijo obdeluje tako dolgo, da ostanejo le sledi; sledi nekega obstoja, sledi kultur, ki jih le slutimo. Njegov ustvarjalni Zid doma v Bekštanju na Koroškem, po katerem praska, grebe, lepi in potem lušči, da bi materijo prenesel na nov temeljnik, je vir snovi in objekt ontoloških spoznaj. Nastanejo telesa, ki so hkrati ideja in vedenje; so kot »prst genetskega in tihega mitskega znanja«, povedano z besedami Juhania Pallasmaa. Oman ustvarja pramatrice, sam pravi, da razmišlja kot grafik. Gre za morfogenezo v smislu, da je odtis forma in protiforma hkrati. Slika-relief ali relief-slika, grafični odtis ali matrica; vse se prepleta in prehaja iz enega medija v drugega. Z meditativnim premišljevanjem in spontanim formalnim eksperimentiranjem se je Omanovo ustvarjanje vse bolj oddaljevalo od razumskega
dojemanja in je postalo intuitivno, starodobno mišljenje. Lušči zid, da bi iz njega naredil dematerializirana telesa, prebujena v magični svetlobi. Zdi se, da smo ugledali luč iz daljne egiptovske Amarne. Ob telesih slik nas preveva podobno spoznanje kot stare Egipčane, ki so verovali, da so sence večnost in predstavljajo simbolne forme živega bitja: so netelesna personifikacija človekove življenjske moči.

Oman odkriva nove biomorfne oblike skozi igro naključij in z intuitivnim zaznavanjem. Svoj umetniški opus je posvetil ljudem. Je nadaljevalec tistega načina velikega slikarja Giotta, ki je povezal nova metjejska znanja s čustvi in humanizmom. Njegova dela kličejo: »Ecce homo!«; tako kot sam živi in sluti družbeno stvarnost, ki preizkuša človeka in njegovo človečnost. Ta je prav zdaj na največji preizkušnji, zato s svojimi sporočili poudarja, da je umetnost etična in nas spreminja. Hkrati nam njegove stvaritve razpirajo skrivnosti prostora-časa (Einsteinovo revolucionarno odkritje o ukrivljenem prostoru časa), kakor tudi to, da se prepletanje preteklih in prihodnjih dogajanj kaže v sedanjosti.
Dela Valentina Omanova in Katje Oblak se na pričujoči razstavi pomenljivo prepletejo. Dosežejo sinestezijo vseh čutov: njune stvaritve niso berljive le vizualno, tudi slišimo jih in se skupaj z njimi lahko gibljemo. Uskladimo se s frekvenco živih meta form Katje Oblak, z njihovim utripanjem, da bi bila odzvok in sozvočje popolno. Njen solipsizem teles in subjektivni idealizem stopa v vnanji svet podobno kot Omanove naključne biomorfne forme s simboličnim nabojem. Njuna dela so plod subjektivne zavesti, oba sta Medija, ki potem prepustita  stvaritve strukturi prostora-časa in posebni »gravitaciji«, ki jo podoživimo ob vpogledu ali potopitvi v takšno bivanjsko in ontološko izkušnjo. Sledimo njunemu intuitivnemu mišljenju.

(Milena Zlatar)