Pesniški večer
v sodelovanju in v sklopu festivala Dnevi poezije in vina 2018
Vljudno vabljeni na PESNIŠKI VEČER,
ki ga organiziramo v sodelovanju in v sklopu festivala Dnevi poezije in vina 2018
v torek, 21. avgusta 2018, ob 19. uri v Ekomuzeju hmeljarstva in pivovarstva Slovenije.
Nastopili bodo italijanska pesnica in glasbenica Valentina Collona, angleški pesnik in letošnji soselektor festivala Dnevi poezije in vina, Rod Mengham, slovenski pesnici Alenka Jovanovski in Katja Gorečan ter pesnik Zoran Pevec.
Vstop prost.
**********
Valentina Colonna (1990, Italija) je pesnica in skladateljica klavirske glasbe. Doslej je objavila pesniški zbirki Pozabljeni zven (Dimenticato suono, 2010) in Lebdeča kadenca (La cadenza sospesa, 2015). Opažena je bila na več pesniških natečajih, Davide Rondoni pa jo je označil kot izjemno obetavno pesnico. Njena poezija je izšla tudi v Nemčiji, Avstriji in Švici. Colonna trenutno na Univerzi v Genovi in Univerzi v Torinu pripravlja doktorat iz digitalne humanistike, v katerem se posveča fonetiki in prozodiji v italijanski poeziji. Po magisteriju iz klavirja se je osredotočala predvsem na baročni repertoar in na Katalonski visoki šoli za glasbo v Barceloni magistrirala še iz poustvarjanja antične glasbe. Dandanes se posveča skladanju za klavir in pripravlja koncertne projekte, ki vključujejo klavirsko glasbo in njeno poezijo.
Brez tebe se začenja ta druga zima.
Z ulic preganja pešce in klopce,
besede bednikov, kot smo mi,
ki nikoli ne govorimo.
O podobah v protisvetlobi pripovedujemo,
ko mislimo, da imamo radi iluzije.
Prostori zožujejo dan
v tem obličju, ki je zaskrbljeno
nad njimi, in lase potiskajo k blazini.
Privezujejo noge k postelji,
kjer te v zanikanju pričakujem, preden
izginem. Vsaka noč pomeni umreti.
Samo to sem znala narediti.
- Veš, zima je tukaj neskončna.
**********
Rod Mengham (1953, Velika Britanija) je pesnik in urednik ter predavatelj moderne angleške književnosti na univerzi v Cambridgeu in član Jesus Collegea v Cambridgeu, kjer je bil kurator številnih razstav sodobne umetnosti. Izdal je več pesniških zbirk, med njimi Neizpeto (Unsung) 2001, Možnost nevihte (Chance of a storm) 2015 in Umetnost poseljevanja (Grimspound & Inhabiting Art) 2018.
ASSANGEEVA MILICA
Pri poeziji imam tak občutek
da bo izdala moj položaj.
Je majhen korak zame in zate
in velikanski skok za knjižničarje
ki bi se krvavo radi vkrcali na to plovilo
katerega jader ni mogoče pristriči.
Izbrali smo jih iz identitetne parade
ki se brez sape sestavi v tišini;
gor in dol se klati umetnik
z ovratnikom v napačni številki: »J'accuse!«
To, ob čemer se zdrzneš, je onkraj vsake mere:
začnimo s peno na tem pivu, odsluženima srpom
in kladivom, zapuščenima na podstrešju
kjer se nabirajo kosmi. Celotno zemljo zagrinja
že dolgo pred sončnim vzhodom. En sam blesk je
kjer se povešajo oblaki, berejo navodila
za krvave dvoranske športe.
Vse to je bilo že kdaj mišljeno
ampak nič ni na pravem mestu
in vsak zavoj je smrtonosen
vrata parka se dokončno zapirajo.
Prve vitice nesreče silijo med rešetkami
toda nekaj se nekje odklepa
nekaj, kar se je hranilo za tole.
Srečajva se nepredvidoma ali
pa se nikoli več ne najdiva.
Slišali smo vode, ki so se dvignile v Neapeljskem zalivu.
Videli smo, kako so noter padli očetje naroda.
**********
Alenka Jovanovski je do sedaj objavila pesniško zbirko Hlače za Džija (2012, LUD Literatura), v tisku je zbirka tisočosemdeset stopinj (2018, Aleph). Pesmi ima objavljene v poljski antologiji Portret v narobe obrnjenem ogledalu: 12 pesnic iz Češke, Slovaške, Ukrajine in Slovenije (2013) in v ameriški antologiji slovenske poezije Bridge of Words (2017). Pesmi skuša pisati pravokotno na resnico.
Human waste
Tu, med dvema mestoma na meji,
se kopičijo smeti.
Kamor koli se usmerim,
se pot udre v tunel smrti.
Ob strani mi stojita
kakor straža
ded in babica.
Prvi: dvakrat izdan,
zaprt v žično kletko velikosti 1m3,
naj bo kakor divja zver
(načini proizvajanja odpadkov).
V glavni proizvodni hali
nanj dežuje troje:
srčna tema – logo te tovarne,
kaplje blatne vode z okuženimi klicami – edine, ki jo pije,
toča bomb osvoboditeljev.
Druga: privedena kot nadomestek za moža,
naj bo kot delovna žival,
najprej posiljena in potem noseča
(načini proizvajanja odpadkov).
Kliče pred razpoko v bodeči žici:
- Kje si, Jakob? -
Še jo vidim, potem ne vidim več.
Nanjo stopajo telesa.
Od tebe je ostalo le ime:
Slavica, stopnica do svobode.
Rojena iz človeških odpadkov stopam skozi.
Tunel smrti je tesnejši od kletke.
Duši bolj od stopala na grlu.
Odvijam izkopano popkovino,
žarilno nitko diha – in jo prižgem.
Naj posije – za vse, ki moramo tu skoz.
**********
Katja Gorečan je leta 2007 v samozaložbi izdala pesniško zbirko Angeli istega porekla, 2012 pa pri Centru za slovensko književnost Trpljenje mlade Hane; letos je izšla v poljskem prevodu. 2017 je pri založbi Poetikon izdala koreopesem Neke noči neke deklice nekje umirajo. Njene pesmi so prevedene v poljščino, grščino, litovščino, angleščino, ruščino, ukrajinščino, malteščino, nemščino, španščino, hrvaščino in baskovščino. Je del organizacijske ekipe Festivala Pranger.
Končala je študij primerjalne književnosti in literarne teorije na Filozofski fakulteti v Ljubljani, sedaj pa zaključuje magistrski študij dramaturgije na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo.
IZ NEKE NOČI V NEKO JUTRO
Če me najdeš in jaz tebe najdem/
ti obljubim/ bom ostala pri tebi/
ko ne boš mogel spati.
Takrat se bom dvignila nad demone / črne sence/
/ki bodo krožile nad najinimi telesi.
Ker zdaj vem, da so to samo sence.
Obljubim ti/ ne bom šla stran, ko se bom počutila
grdo/ umazano/ debelo/ gnilo/ plesnivo/
manjvredno življenja/ če boš videl moje oči/
bodo napolnjene s strahom/
obljubi/ me ne boš obsojal
in zaničeval, ampak razumel/ se bojim.
Ko bom v kosteh in izžeta/
ko bo moj obraz izgnjal/
ne boš videl v meni ničesar več/
zmenjala dan z nočjo/ tavala po gozdu/
se bodo vsi posmehovali in
te bodo vsi svarili/ da
zbeži!/ zbeži!
Takrat ostani.
Kostem boš dal meso.
Če me najdeš/ jaz tebe najdem/ se potem še srečava/
vem sedaj/ če ne živim tako kot živiš ti/ ne pomeni/
da živim narobe/ da ti živiš narobe.
Pomeni, da živi tako kot vsak zase znava.
In ko bodo prišle/ velike smrti/
te bom držala za roko/ ti boš držal mene/
takrat naju ne bo ničesar več strah.
Spustila se bova kot dve kaplji v ocean.
(Iz Neke noči neke deklice nekje umirajo)
**********
Zoran Pevec je pesnik, literarni kritik, esejist in urednik. Končal je znanstveni podiplomski magistrski študij književnosti (Ženski liki v slovenski poetični drami po letu 1960), v zrelih letih pa je doktoriral na temo Slovenska urbana poezija po Pesniškem almanahu mladih 1982. Njegove pesmi so revijalno prevedene v več tujih jezikov, do sedaj je objavil sedem pesniških zbirk in knjižno izbrane ter prevedene pesmi: v angleškem prevodu (zbirka Glasovi slovenske poezije (2010); Petdeset izbranih pesmi (nagradna zbirka velenjica – čaša nesmrtnosti, 2013–2014) in Muškarac v sobi (v hrvaškem prevodu, 2016). Napisal je tudi priročnik za pisanje poezije Kako narediti pesem (2006), leta 2018 pa je pri Ustanovi Velenjska knjižna fundacija izšla njegova monografija z naslovom Urbana poezija na Slovenskem po Pesniškem almanahu mladih.
Poezija je abeceda sveta, pesnik pa je sprehajalec skozenj, ki z besedami beleži slutnjo o njem.
When death comes around [1]
Ni lahko biti Nihče,
ko pride Smrt naokoli.
Za to se je treba potrudit.
Ni lahko biti garjav pes,
Buda na nočni omarici,
upornik v oblastni strukturi,
vzorec na preprogi kognitivista,
Hondina umetna noga,
noč sredi dne, glas v tišini,
črka v besedi, beseda v pesmi.
Ni lahko biti Hegel ob Kantu,
Patti Smith ob Bobu Dylanu,
Pevec ob Geoffreyju Hillu.
Ni lahko biti Človek na Splavu meduze,
kača v Bibliji, Jezus na križu,
Eva ob Adamu, Adam ob Evi,
Hamlet v Shakespearovi drami.
Ni lahko biti rojen, zato da umreš.
A je lahkotno (p)ostati Nihče,
ob vseh, ki hočejo biti vse.
(Pesem je iz zbirke Kako postati nihče, ki je izšla letos pri založbi LUD Šerpa v Ljubljani.
[1] Parafraza naslova zadnje pesmi, ki jo je Johnny Cash posnel pred smrtjo, When the Man Comes Around.)