Podeljena pesniška nagrada

Fanny Haussmann

ZKŠT Zavod za kulturo, šport in turizem Žalec je drugo leto zapored razpisal pesniško nagrado Fanny Haussmann, prve slovenske pesnice, katere 200. obletnico rojstva smo obeležili lansko leto.

Na razpis je prispelo 52 ciklusov pesmi s poljubno tematiko.

Strokovna komisija, ki so jo sestavljali Lidija Koceli, slovenistka, Marija Končina, slovenistka, in dr. Zoran Pevec, pesnik ter literarni kritik (član komisije je bil tudi Peter Kolšek, pesnik, kulturnik, novinar in literarni kritik, ki je maja letos žal preminul), je v ožji izbor nominirala 5 avtorjev in avtoric: Ervina Fritza, Petro Koršič, Marušo Mugerli Lavrenčič, Francija Novaka in Andraža Poliča.

V petek, 20. septembra, smo v Dvorcu Novo Celje razglasili nagrajenko. Nagrado je prejela pesnica Maruša Mugerli Lavrenčič. Izročil jo je župan Občine Žalec Janko Kos.

Na prireditvi so  predstavili tudi novo številko revije za književnost in kulturo VPOGLED, ki jo ZKŠT Žalec izdaja že 15 let.

O pesniški nagradi in natečaju je spregovoril odgovorni urednik revije Vpogled dr. Zoran Pevec, revijo je predstavila urednica Marija Končina, zbrane je nagovoril gost Aleš Šteger, pesnik, pisatelj, prevajalec in kritik.

Večer sta popestrila vokalistka Urška Gajšt in kitarist Igor Bezget. Dogodek je povezovala Jolanda Železnik.

 Avtor fotografij Tone Tavčer.

********************************************************************************************

Zoran Pevec Utemeljitev žirije za nagrado Fanny Haussmann (objavljeno v 21. številki VPOGLED - Revije za književnost in kulturo; ZKŠT; Žalec 2019)

 

Na drugi razpis za nagrado Fanny Haussmann je prispelo 52 ciklusov pesmi. Žirija v sestavi: Lidija Koceli, Marija Končina in Zoran Pevec (četrti žirant Peter Kolšek je žal med razpisom preminul; odločili smo se, da letos ne bomo imenovali novega člana), je izbrala pet nominiranih, in sicer: Ervina Fritza (Še kr nekej savinskih zgodb), Petro Koršič (Predaleč grem, ko grem preblizu: antiteza melanholije in distance ali o uporu žensk in kriku življenja v zgodovini), Marušo Mugerli Lavrenčič (Pravi kot), Francija Novaka (Ti govôri) in Andraža Poliča (Otoki in ladje).

Na razpis je prispelo veliko zelo kvalitetnih ciklusov pesmi, tako da je bila odločitev za pet nominiranih težka (a tako je vendarle po navadi v podobnih primerih), vendar soglasna. Ciklusi pesmi so bili motivno-tematsko precej raznoliki, za vse nominirane pesmi pa je značilna stilna uglajenost, uporaba sodobnega besedišča, dobra povezanost zunanje z notranjo formo, deloma tudi družbeni angažma. Eden od sklopov je tudi letos namenjen mestu ženske v preteklosti in sedanjosti v družbi, stereotipnemu pogledu nanjo, zavrženju ženske, a tudi njenemu oporečniškemu aktivizmu. Skozi ves ciklus se ponavlja verz »Jaz sem Enheduanna, sem čudovita visoka svečenica Nanne«. Enheduanna je bila svečenica in pesnica v Sumeriji v 23. st. pr. n. št., avtorica ciklusa pa s tem spretno poudari samozavest in pomen ženske v zgodovinski razsežnosti. Izjemen je sklop pesmi, napisan z dolgimi dvovrstičnimi verzi, ki so namenjeni družbenemu angažmaju, razmišljanju o sebstvu ter drugem, različnim eksistencialnim izkušnjam, opazovanju urbanega življenja in okruškom sanj. Sklop pesmi z naslovom Otoki in ladje je namenjen opazovanju tubiti, potrpežljivemu čakanju nase, spomin na preteklost pa se staplja z različnimi prostorskimi in časovnimi razsežnostmi, v katerih se znajde lirski subjekt. Prav poseben, in za našo književno pokrajino redko viden, je sklop pesmi, v katerih lirski subjekt narečno zapisuje življenje v posameznih obdobjih, prostorsko večinoma vezan na Spodnjo Savinjsko dolino. Pesmi so dovršene in ritmične ter zagotovo pomenijo izrazit avtentičen presežek ne le zaradi uporabe narečnega besedišča.

Žirijo pa je najbolj prevzel in prepričal sklop pesmi pesnice Maruše Mugerli Lavrenčič z naslovom Pravi kot. Lirski subjekt se v njem nanaša na časovno minljivost, naključja »priščipnjena« v eksistencialni trenutek, v eni od pesmi gre za hegeljanski pristop v razmerju gospodar/hlapec in za prepuščanje drugemu ter končnosti. Ponekod dajejo pesmim presežno vrednost pesniški postopki, kot so ironija, besedne in miselne igre, večina verzov je izpeljana stilno dovršeno, pesniški subjekt pa se z njimi zlije v enovito celoto.