Intervju: Aneja Simončič - mladi up slovenske atletike

Aneja Simončič, članica atletskega kluba Žalec, je v lanskem letu na Olimpijskem festivalu Evropske mladine (OFEM), ki je potekalo na Nizozemskem usvojila zlato medaljo v disciplini 400m ovire.

Aneja kako si pristala v športu?

Moja starša imata že od nekdaj rada šport, zato sta naju z bratom Klemnom že od vsega začetka vzgajala v športnem duhu. Ko sva bila majhna sva se podila za žogo, plezala po drevesih in bila nenehno v gibanju. Čez nekaj časa sem to energijo vlagala v različne športe, ki sem jih trenirala, vendar mi je bila atletika najbolj pri srcu.

V atletiki je potrebno ogromno dela, veliko je vloženega truda in časa, konkurenca je globalna, dosti odrekanj, … Zakaj ravno atletika?

Moj brat je obiskoval treninge tenisa, ki so potekali ob atletskem štadionu. Velikokrat sem šla zraven in opazovala atlete na štadionu. Že takrat sem vedela, da bo to moj šport in ga začela trenirati. Tek pa mi pomeni tudi sprostitev, odklop od šole, skrbi, skratka v atletiki preprosto uživam.

Kakšni so bili tvoji atletski začetki?

Moje ukvarjanje z atletiko segajo v prvi razred. Takrat mi je bila atletika predstavljena skozi igro. Ko pa sem začela tekmovati, sem posegala po odličjih in to mi je dalo dodatno motivacijo, da sem jo začela resno trenirati.

V osnovni šoli si bila zelo uspešna, povprečno oceno si imela 5, uspehi v atletiki so se pa kar vrstili. Kako je bilo usklajevati obe obveznosti?

V osnovni šoli je bilo veliko enostavneje, kot je sedaj v srednji šoli. Z dobro organizacijo časa mi uspeva.

Klub je bil primoran zamenjati trenerja zaradi nesrečnih okoliščin. Kako so takratne stvari vplivale na vas atlete?

To je bilo za nas res težko obdobje, saj smo bili na Braneta zelo navezani. Vlil nam je veliko ljubezni in veselja do atletike, ter postavil dobre temelje za nadaljnjo pot. Zelo dobro nas je poznal in imel jasne cilje v naši prihodnosti. Vedeli smo, da bo težko najti takšnega dobrega, izkušenega trenerja. Toda čez čas se je pokazalo, da nam je bilo usojeno tudi v drugič dobiti takšnega trenerja.

Kako sta se ujela z novim trenerjem?

Na začetku sva potrebovala nekaj časa, da sva spoznala drug drugega – jaz njegov način treniranja, Boštjan pa moje sposobnosti. Očitno sva se odlično ujela, saj se dobro razumeva in prisluhneva drug drugemu. Kljub temu, da ima mlado družino, za nas žrtvuje veliko svojega prostega časa, tudi ko ni v vlogi trenerja in ima ogromno strokovnega znanja, ki ga vedno deli z nami.

G. Bradeško, kaj je vas pripeljalo v atletiko?

Z atletiko sem se začel ukvarjati proti koncu osnovne šole. Treniral sem skoraj vse discipline in na koncu pristal v mnogoboju.

Mnogoboj? To je pa vendar najtežja disciplina.

Res je, da ni najlažja. Poleg naravnih danosti je potrebno ogromno truda, odrekanj, … ampak na koncu je vredno. Zadovoljstvo ob napredku oziroma uspehu je potrdilo, da si uspešno delal. In to je dokaz, da se vložen trud poplača. Mogoče ne vedno v realizaciji želj, ki jih imaš na začetku, ampak se povrne. Pridobiš vztrajnost, izkušnje, potrpežljivost, znanje, in ostale lastnosti, ki ti kasneje koristijo v življenju.

Kako to, da sta se odločila za 400m ovire?

Aneja:  Da bom tekmovala 400m ovire še ni odločeno, ampak v sebi nekako čutim, da bi bila to lahko moja disciplina.

Boštjan: Aneja ima naravno danost, da zelo dobro prenaša podaljšan šprint. Odločitev še ni dokončna, pa vendar določeni kazalci kažejo, da je lahko uspešnost tu največja.

Kako potekajo treningi?

Aneja: Moji treningi niso posvečeni le eni disciplini. Treniram zelo široko. Razvijam sposobnosti, ki se pri teh letih lahko razvijajo (aerobna sposobnost in hitrost), predvsem pa sva s trenerjem pozorna na tehniko teka.

Boštjan: Kot je rekla trenira zelo široko. Pozornost posvečava sposobnostim, ki jih, glede na biološki razvoj, lahko najbolj razvije in sva zelo pozorna, da ne obremenjujeva naravnega razvoja.

Biološki razvoj, naravni razvoj? Ali ste lahko bolj natančni?

Razvoj od rojstva do odraslega človeka ne poteka linearno na vseh področjih. Npr.: rast je najbolj pospešena v obdobju med 11 in 13 letom pri dekletih in 13 in 15 letom pri fantih. Vsak sistem ima svoje lastno obdobje enakomernejšega in pospešenega razvoja. Na treningu posvečava pozornost tistim sposobnostim, ki so že toliko razvite, da jih lahko bolj obremeniva (hitrost ter aerobna moč in vzdržljivost). Predvsem pa pazim, da ne obremenjujem tistih, ki se še razvijajo. Aneja še raste, zato ne izvaja težkih obremenitev na sklepne površine (poskoki in skoki) in ne dviguje uteži. Dosti poudarka dajem na pravilno prehranjevanje. Možgani porabijo okoli 20% dnevne količine energije, ostalo je za »bivanje«. Potem porabiš še nekaj na treningu in če na koncu dneva nisi zaužil zadosti energije, si v minusu. To pomeni, da motiš naravni razvoj, ker se telo po treningu samo obnavlja in ne »raste« naprej po naravni poti. Dolgoročno to lahko pomeni slabši razvoj, slabo kri in posledično motnje napredka v obliki raznih poškodb.

Ali je težko trenirati 400m ovire?

Aneja: Moji treningi še niso povsem usmerjeni v 400m ovire in treniram tudi druge discipline, vendar je poudarek na aerobni vzdržljivosti in hitrosti, ki jo potrebujem za to disciplino.

Boštjan: V bistvu še ni povsem začela trenirati 400m ovire. Ravno zaradi biološkega razvoja še ne vadi veliko hitrostne vzdržljivosti.

V lanskem letu si imela izpolnjeno normo za tekmovanje OFEM v petih disciplinah. Ali je bil to načrt in zakaj si/sta se odločila za zahtevno disciplino 400m ovire?

Aneja: Tega nismo načrtovali. Rada imam vse discipline, zato so bili treningi tako načrtovani. Na tekmovanjih sem bila sproščena in brez bremena, zato so rezultati prišli sami po sebi.

Boštjan: Trening je bil usmerjen zelo široko. Zaradi tega je tudi dosegla normo v 5 disciplinah. Ko sva se pričela pripravljati na sezono 2013 še nisva vedela, da bo zaradi sprememb pravil, lahko nastopila na OFEM tekmovanju. Odločitev za 400m ovire je bila predvsem zaradi njene želje in možnosti večjega uspeha. Rezultat na 400m ovire pa je bil presenečenje.

Kako je bilo na tekmovanju?

Res super. Takšne izkušnje so neprecenljive. Že otvoritev mi je dala vtis, kot da sem na pravih olimpijskih igrah, prižiganje olimpijskega ognja in dviganje zastave. Tekmovalci iz približno 40 držav smo v času iger stanovali v 3 olimpijskih vaseh, kjer je bilo za nas dobro poskrbljeno in vzdušje je bilo super. V prostem času smo se med seboj spoznavali in odhajali navijat tudi za druge športe. Ko sem imela tekmo, mi je dodaten zagon dala prisotnost mojih staršev, ki sta navijala na polni tribuni navijačev.

In potem uspeh. Kakšni so bili občutki?

Občutki so bili nepopisni, nisem pričakovala takšne uvrstitve, zato je bilo veselje še toliko večje. Pravi občutki pa so prišli dan kasneje, ker sem se šele takrat zavedala uspeha.

Čestitke so verjetno deževale?

Vsi, ki so vedeli za moj rezultat, so se veselili z menoj.

Kako tak uspeh spremeni oziroma obremeni mladega športnika?

Tukaj obremenitve ne vidim. Uspeh je dodatna motivacija in odskočna deska za naprej.

Na tekmovanju niste spremljali Aneje?

Nisem. Ravno v tistem času smo imeli z družino rezerviran dopust. To sva vedela že dosti prej in Aneja je to razumela. Na treningu sva posvetila pozornost tudi temu, da me ne bo tam. Sva se pa redno slišala po telefonu.

Niste zaposlen kot trener. Kako vam uspeva usklajevanje?

Zaposlen sem v Osnovni šoli Antona Aškerca v Velenju in tudi po zaslugi ravnatelja, lažje usklajujem obe zaposlitvi. Z ženo imava tri otroke in večji del bremena pri družinskih obveznostih prevzame ona. Prisotnost na treningih štirikrat na teden in njihovo načrtovanje vzame kar nekaj časa. In ker končam službo ob štirih me popoldan skorajda ni doma. Brez ženinega razumevanja in razumevanja otrok bi bilo to nemogoče.

Sedaj si v srednji šoli. Kako sedaj poteka tvoj dan? Verjetno je težje?

Najtežje mi je zgodnja ura vstajanja, ampak sem se že navadila. Potrebno je veliko več organizacije, da dan poteče brez večjih obremenitev. Sem v športnem oddelku, zato je usklajevanje lažje. Imamo napovedano spraševanje in pisanje testov, ter dodatne ure razlage snovi.

Ali ima trener posluh za šolo?

Za enkrat mi uspeva usklajevanje šole z treningom. Če pa se zgodi, da je urnik prenatrpan, trening temu tudi prilagodiva.

Kaj ti povzroča največ preglavic pri usklajevanju šole in treninga?

Natrpan urnik. Prostega časa je veliko manj, kot preteklo leto. Čas za sprostitev in odklop je le ob vikendih, ko ni tekem. Vendar mi ni težko, ker z veseljem hodim na treninge in v njih uživam, takrat ko niso težki (smeh).

Kako vaju pri tem podpirajo klub, zveza, okolje?

Aneja: Zame je najpomembnejše okolje. V ekipi v kateri treniram, se odlično razumemo, kar mi daje še večjo motivacijo za treniranje in prav tako me spodbujajo, kot tudi starša in trener, ki mi nudijo veliko podporo. Klub mi je letos namenil finančna sredstva za nakup opreme.

Boštjan: Podpora kluba in Občine Žalec je tu najpomembnejša in največja. Brez te podpore bi težko delala. Tako v finančnem kot materialnem smislu. Omogočajo mi izobraževanja, materialno podporo in navsezadnje tudi plačilo za opravljeno delo.

Kar se tiče zveze; do danes nama še nihče od pristojnih ni čestital za uspeh na OFEM tekmovanju ali pa se pozanimal kako potekajo priprave na Olimpijske igre mladih. Verjetno je premlada, da bi se s tem ukvarjali. Ko sem pred tremi leti ponovno prišel v atletiko kot trener sem mislil, da so stvari bolj urejene. Uspehi so veliki. Danes pa samo vizija, brez smotrov, programa in časovnice. Reorganizacija brez jasnih ciljev, smernic in zadolžitev posameznikov. Žal v tem ne vidim uspešnosti. Upam, da se močno motim.

Kakšne načrte imata za naprej?

Aneja:V tem letu bodo konec avgusta potekale Olimpijske igre mladih (MOI) na Kitajskem. Najprej sem bom morala v Bakuju, kjer bodo potekale kvalifikacije, uvrstiti med 5, da lahko nastopim na MOI. Načrt in seveda želja je čim boljša uvrstitev na obeh tekmovanjih.

Boštjan: Kot je rekla ima konec avgusta Olimpijske igre mladih na Kitajskem, a najprej bo morala biti na Evropskih kvalifikacijah v Bakuju med pet, ker je to kvota za Evropo. Načrt je, da do kvalifikacij stopnjujemo pripravljenost, potem pa samo odpravljamo morebitne pomanjkljivosti. Zaradi tega se letos nisva pripravljala za zimsko sezono in je tekmovala le zaradi razbijanja monotonosti. Preveč vrhuncev in zelo dolga sezona je preveč za tako mlado atletinjo. Drugo leto ima Svetovno mlajše mladinsko prvenstvo v kolumbijskem Cali-ju, nato Svetovno in Evropsko mladinsko. Velikih tekem ne bo manjkalo, ostati je potrebno zdrav in ne prehitevati samega sebe.

Želimo vama uspešno delo naprej in čim manj težav.

A. G.